Cerkvena občina BODONCI

Evangeličanska cerkvena občina BODONCI

9265 BODONCI, Bodonci 6

Duhovnik: Simon Sever

Tel.: + 386 (0)2 549 10 06

Fax: + 386 (0)2 549 12 95

E–mail: eco.bodonci@siol.net

Spletna stran: www.evang-bodonci.si

Božje službe: vsako nedeljo in ob praznikih ob 10.00 uri.

Božja služba v kapeli v Poznanovcih: vsako zadnjo nedeljo v mesecu ob 14.00 uri.

Leta 1792 se je bodonska gmajna odcepila od puconske cerkvene občine in postala samostojna cerkvena občina Bodonci. Istega leta je radgonski tesar Griegich János postavil prvo leseno cerkev na prostoru, ki ga je gmajni podaril grof Peter Szapári. Leta 1800 je bila sezidana druga cerkev z zvonikom, ki jo je zgradil zidarski mojster Leitner Samuel iz Körmenda.

20. aprila 1899 je bil položen temeljni kamen za gradnjo tretje evangeličanske cerkve v Bodoncih, ki so jo zgradili po načrtih zidarskega mojstra Davida Plazotte iz Murske Sobote. Cerkev je zgradil Lukič Alajos, zidarski mojster iz Fehringa. Blagoslovljena je bila 10. decembra 1899. Iz tega časa datirata tudi prižnica in oltar, ki ima na zadnji strani vrezano letnico in  imeni: 1899 Siftár Károly lelkész (duhovnik), Kuras Ferencz  asztalos mester (mizarski mojster). Oltar krasi slika z motivom Jezusa na Oljski gori. Na ohranjeni spominski fotografiji iz leta 1902, ko je bila  cerkev  prepleskana in poslikana, je vidna njena zunanja in notranja podoba. Ugotovimo lahko, da je njena prvotna arhitekturna oblika ohranjena  vse do danes.

Bodonska evangeličanska cerkev, ki je bila leta 1999 poimenovana po Štefanu Küzmiču, je s svojim mogočnim zvonikom in visoko lego  že od nekdaj veljala za eno najopaznejših cerkva  goričkega višavja, tik nad panonsko ravnino. Njen avtor, zidarski mojster David Plazotta, ki ga poznamo že kot avtorja načrtov evangeličanske cerkve v Gornjih Petrovcih, zgrajene leta 1893 v stilu poznega klasicizma, je v bodonski cerkvi  združil različne slogovne prvine. Brez dvoma odraža zunanjost cerkve s pročeljem in zvonikom dinamično občuteno, masivno grajeno  baročno  arhitekturo, medtem ko sta stranski pročelji arhitekturno bolj umirjeni in presekani tako v vertikali z elegantno koncipiranimi pari ozkih okenskih odprtin, kot s horizontalno zastavljenimi linijskimi obrobami okenskih nadstreškov in polic.
Cerkev ima  v notranjosti obliko slopne bazilike s širšo osrednjo ladjo in ožjima stranskima ladjama. Nad njima sta v nadstropju zgrajeni galeriji in prostor za orgle. V sredini  nad glavnim vhodom v cerkev je kor. Obliko bazilike potrjujejo visoka okna, ki segajo v nadstropje v galeriji in korni prostor, ki dajejo svetlobo. Posebnost notranjščine predstavlja obokan opečni strop, ki ga nosi osem samostojnih zidanih slopov. Strop je sestavljen iz petnajstih obočnih kupol. Poslikava notranjosti cerkve je bila izvedena leta 1902. Poslikana je s toplo učinkujočimi opečnatimi  barvami, v kombinaciji z rumenimi in modrimi barvnimi polji in obrobami. Ob prenovi notranjosti cerkve, leta 1992,  je   pleskarski mojster Janez Škraban iz Murske Sobote s prefinjeno slikarsko tehniko na novo poslikal še strope stranskih ladij in prostor pod korom, in sicer z motiviko prvotne poslikave cerkve. Takrat je bil spremenjen tudi napis na oboku prezbiterija, Trdi grad je naš bog zmožni, iz madžarskega v slovenski jezik.

Notranjost cerkve torej odlikuje dinamičen preplet številnih barvito poslikanih kupolastih svodov in eleganca  nosilnih zidanih slopov, ki jih odlikujejo močno profilirani kvadratni kapiteli. Poseben poudarek je namenjen dekorativni poslikavi slopov, ki s svojimi pravokotno obrobljenimi in poslikanimi polji posnemajo pisanost lažno učinkujočih marmornih oblog. Izbočena kovinska in lesena ograja na galerijskih ložah, skupaj z ovalno izrezljanimi zaključki lesenih klopi z motivom pahljačastih palmovih vej, zrcali uporabo baročnih likovnih prvin.

Evangeličanska cerkev v Bodoncih tako  predstavlja  lep primer historicistične sakralne arhitekture, ki s svojim baročno občutenim triosnim pročeljem in  bogato profiliranim  zvonikom s čebulasto streho sodi med redke ohranjene sakralne spomenike baročne arhitekture v Prekmurju. Čeprav je nastala konec 19. stoletja, jo kljub svojemu posnemanju že preteklih zgodovinskih slogov,  smemo šteti za polnovredno arhitekturno stvaritev, katero so zgradili domači ljudje, kljub velikemu pomanjkanju materialnih sredstev, vendar s polno mero zaupanja in vere v božjo navzočnost.