Cerkvena občina HODOŠ

 Evangeličanska cerkvena občina HODOŠ

9205 HODOŠ, Hodoš 55/a

Duhovnik: Vili Kerčmar

Tel.: +386 (0)2 559 10 38

GSM: +386 (0)31 375 524

E-mail: vili.kercmar@siol.net

Božje službe: vsako nedeljo in ob praznikih ob 9.30 uri. 

Zgodovina Cerkvene občine Hodoš

Evangeličanska cerkvena občina Hodoš leži na skrajnem severnem delu Slovenije, tik ob madžarski meji. Sestavljajo jo vasi: Hodoš, Šalovci, Krplivnik, Budinci in Dolenci. Po številu članov sodi med manjše cerkvene občine, saj šteje nekje okrog 400 članov, njihovo število pa se iz leta v leto zmanjšuje. Gmajno sestavljajo verniki slovenske (Šalovci, Budinci in Dolenci) in madžarske (Hodoš, Krplivnik) narodnosti.

Čeprav najstarejši zgodovinski zapis o obstoj naselbine Hodoš sega daleč v leto 1331, ko je bil omenjen v zvezi s krajevnim imenom Veliki Dolenci, pa ostaja večji del zgodovine te gmajne neznan. V času protireformacije so namreč dokumentacijo, zbrano v njenem arhivu na silo odvzeli in odpeljali v Krčico na Madžarskem, kjer naj bi ob požaru župnišča zgorela. Leta 1370 je ponovno omenjen kraj Hodoš, naselje, ki je že v 14. stoletju obstajalo na območju stražne pokrajine Örség, z madžarskim imenom Őrihodos.

V času, ko se je reformacija razširila tudi na to ozemlje, so evangeličani uporabljali katoliško cerkev na Hodošu, katera pa jim je leta 1732 bila odvzeta in vrnjena katoličanom. Kruto moč protireformacije so občutili vsi evangeličani v tej gmajni. Šele po tolerančnem ediktu (1781) so v Prekmurju začeli na novo organizirati evangeličanske cerkvene občine. Hodoška je bila ena od prvih treh, poleg križevske in puconske, ustanovljena leta 1783. od takrat vodijo tudi matične knjige.

Središče verskega življenja je cerkev in tako so se tudi hodoški verniki zavzeto lotili gradnje svoje cerkve. Najprej so zgradili leseno, ki je stala nekoliko nižje od današnje in sicer na mestu, kjer danes stoji župnijska dvorana. Ker sprva evangeličani niso smeli k cerkvam graditi zvonike, so tega dogradili leta 1793 (1791 je bil sprejet zakon, ki je to dovolil). Istega leta so verniki vložili tožbo za vrnitev obeh zvonov, katera so verniki kupili leta 1749 za v katoliško cerkev. Tožba je trajala precej časa, zato so neke noči oba zvonova spustili iz zvonika katoliške cerkve in ju, po mnenju enih, takoj namestili v svoj zvonik, po mnenju drugih pa so ju najprej skrili in zakopali v potoku Krka. Zatem so katoličani vložili tožbo za vrnitev zvonov. Spor se je končal leta 1794, ko je bilo razsojeno, da morajo evangeličani administratorju katoliške plebanije plačati 90 rajnških za zvonova. To so tudi storili.

Po tem spornem obdobju so verniki spet začeli graditi. Prva, leta 1783 zgrajena cerkev je začela propadati, zato so pod vodstvom duhovnika Gyürija Cipotta in kuratorja Janoša Eöryja začeli graditi novo cerkev na opečnih temeljih. Leta 1823 so jo predali svojemu namenu. K že obstoječemu župnišču pa so leta 1833 zgradili še trisobno zgradbo iz opeke. Duhovnik Cipott se je zavzemal zelo tudi za duhovno rast. V namen tega je napisal molitvenik »Dühovni Áldov« (1829).

Po smrti duhovnika Cipotta (1834) je na njegovo mesto prišel duhovnik Janoš Kardoš. Bil je obenem tudi pomemben pisatelj in pesnik. V času njegovega službovanja so leta 1840 začeli graditi novo cerkev iz opeke, katero so sami pripravljali. Leta 1842 zgrajena, je leta 1843 cerkev bila blagoslovljena. Gre za še danes obstoječo, tretjo hodoško evangeličansko cerkev. Leta 1845 so začeli graditi še šolo in stanovanje za organista oziroma kantorja-učitelja. Materialno je gmajna bila dobro situirana. Na podlagi zapiskov iz leta 1858 in 1871 so lastili preko 100 hektarjev zemlje. V tem času je h gmajni spadalo kar 11 vasi, katere danes- razen tistih, ki spadajo pod Hodoš, spadajo k cerkveni občini Domanjševci. Gmajna je v tistem času tako štela 1.090 vernikov. Literarno zelo dejaven Kardoš je med drugim v prekmurskem jeziku sestavil cerkveno pesmarico, katero so uporabljali vse do leta 1970, nekoliko predelano pa jo uporabljamo še danes.

Po smrti Kardoša (1873), je duhovniško mesto zasedel Jožef Magyar, tudi zelo aktiven. Leta 1785  so začeli s pripravo gradnje novega župnišča. Ročno so verniki izdelali 80.000 kosov opek, prispevali les ter sami fizično sodelovali. Ta zgradba stoji še danes nasproti današnjega župnišča in je, po zgraditvi današnjega župnišča služila kot kantorsko stanovanje (t.i. »staro župnišče«). Župnišče je bilo zgrajeno hitro, čeprav se je z ustanovitvijo domanjševske gmajne leta 1870 število članov občutno zmanjšalo.

Tudi v Šalovcih so evangeličani dosegli znaten napredek. Leta 1884 so zgradili šolo, tako da tamkajšnjim otrokom ni bilo treba hoditi v šolo na Hodoš. Hodoška šola, ki je bila na novo organizirana po tolerančnem ediktu (1783/84), je bila v Prekmurju druga šola po oživitvi evangeličanstva (prva je bila v Puconcih) in je takrat bila zelo priznana. Zanjo se je odločalo veliko takih učencev, ki so se po končanem šolanju odločili za študij. Učni jezik je bil madžarski vse do leta 1925, ko je nastopil Sándor Hima, prvi učitelj v novi državi, ki je znal slovensko.

Duhovnika Magyara je v letih 1910-1950 nasledil  Geza Heiner, ki je med verniki bil zelo priljubljen, saj je poleg opravljanja duhovniške službe pomagal ljudem in jim svetoval pri kmetijsko-živinorejskih potrebah. Po njegovi nepričakovani smrti je gmajna do leta 1958 bila brez duhovnika. Potem pa je službo nastopil Ludvik Novak, ki je pozneje bil senior naše Cerkve in duhovnik v Murski Soboti. Pod njegovim vodstvom so v letih 1960/61 podrli staro gospodarsko poslopje in sezidali novo. Leta 1962 so s pomočjo Svetovne luteranske zveze (SLZ) renovirali župnišče in kantorsko stanovanje. Leta 1964 je bila obnovljena notranjost cerkve in speljana električna napeljava ter opravili še veliko drugih, na videz majhnih a vseeno zelo pomembnih zadev. Leta 1974 so se ponovno odločili za veliko delo. Začeli so graditi novo župnišče z dvorano. Zgradba je čez dve leti, 5. septembra 1976 bila blagoslovljena.

Leta 1977 je, ko je duhovnik Novak odšel v Mursko Soboto, duhovniško službo prevzel kaplan Viljem Kerčmar iz Križevec. Soproga duhovnika Kerčmarja, Slovakinja Jana Kerčmar, rojena Bartošová je administracijo hodoške cerkvene občine prevzela v letih 1982/83. Leta 1984 je bila poklicana za duhovnico v Gornje Petrovce, zato je duhovnik Kerčmar na Hodošu ponovno prevzel administracijo. Duhovniška družina Kerčmar se je leta 1983 iz Hodoša preselila v Gornje Petrovce.

Leta 1985 so v celoti renovirali zunanjo in notranjo fasado cerkve, 1987 so elektrificirali zvonove, 1989 pa kupili nov harmonij ter asfaltirali dvorišče župnišča. Tega leta je gmajna izgubila svojega kantorja Deziderja Matuša, ki je to službo opravljal nad 30 let. Službo organista je prevzel sedanji organist Ludvik Nemec iz Krplivnika.

            V času vojne na Hrvaškem so verniki župnišče odstopili »Binkoštni teološki fakulteti« iz Osijeka  (1991-1992). Leta 1992 so iz lastnih prispevkov renovirali notranjost cerkve.

Sedanjost

Cerkveno občino vdi duhovnik Vili Kerčmar, inšpektor je ravnatelj osnovne šole Gornji Petrovci Johann Laco, organist pa Ludvik Nemec.

• Bogoslužja potekajo vsako nedeljo in ob praznikih ob 9.30 uri
• Otroške Božje službe so ob nedeljah, v obeh jezikih, vodijo jih laične vernice.
• Konfirmacija je vedno 3. nedeljo meseca maja
• Verouk poteka v dvorani župnišča po skupinah ob petkih od 2. razreda.

Razen tega se v gmajni skozi cerkveno leto dogaja veliko zanimivih dogodkov in posebnih bogoslužij:

• Materinska nedelja- 2. nedeljo meseca maja
• Gmajnski piknik in nedelja očetov - meseca junija
• Izlet »Po stopinjah reformacije« z veroukarji (skupaj s petrovskimi veroukarji)- vedno v 2. polovici meseca oktobra
• Zlata in biserna konfirmacija- meseca aprila
• Bogoslužje posvečeno bolnim in ostarelim vernikom- 2. adventna nedelja
• Izhaja priložnostno gmajnsko glasilo »Glas zvona«
• Pevski zbor (dvojezični), ki deluje že veliko let, pod vodstvom Ludvika Nemca poje na pogrebih ter drugih priložnostih in praznikih.