Zgodovina

REFORMACIJA NA SLOVENSKEM 

Reformacija se je med Slovenci pojavila že v začetku 16. stoletja, okrog leta 1525. Da bi lahko razumeli in si predstavljali njen vpliv pri nas, je potrebno poznati takratne socialne in kulturne razmere.

Izmed vseh takratnih družbenih slojev je bil na najslabšem kmečki stan. Do 15. stoletja je bil le-ta zelo premožen, toda pod vplivom rimskega prava, ki je poznalo svobodne in sužnje, se je položaj kmeta zelo omajal. Zemljiška gospoda je po svoji volji omejevala starodavne kmečke pravice in nalagala svojim podložnikom vedno večje davke. Temu se je pridružilo še ropanje Turkov, kar je povzročilo neznosne razmere. Duhovno službo so opravljali skromno izobraženi in slabo plačani duhovniki. Ker je ljudstvo zaradi pogostih vojn in velikih davkov ubobožalo in ker se je velik del cerkvenih posestev prodal v vojne namene, so se zmanjšali tudi dohodki duhovnikov. Zato so se duhovniki začeli ukvarjati s trgovino in drugimi opravili. Dušno pastirstvo je na ta način vse bolj trpelo.

PRVI VPLIVI

Prvi vplivi reformacije so prišli v slovenske dežele očitno z romanskega zahoda. Že leta 1521 se je duhovnik Pyrgl moral zavezati, da se bo bojeval proti luteranskim naukom. Gre za eno od najstarejših poročil o teh vplivih v naših krajih. V trstu je nastalo že v začetku leta 1523 prvo znano žarišče reformacijske miselnosti na Slovenskem. Vodilna osebnost je bil škof Peter Bonomo (1458-1546). Ta je bil najprej duhovnik na Dunaju, pozneje pa je dobil tržaško škofijo, kamor se je preselil leta 1523 in si tam uredil sijajen dvor. Bil je naklonjen novi veri in je močno vplival na Trubarjev duhovni razvoj. Škof Bonomo je bil Trubarjev učitelj in dobrotnik. Na smrtni postelji je sprejel sveto večerjo pod obema podobama. Tudi kelih oziroma vino.

Glavni predstavnik protestantizma v Sloveniji je bil že omenjeni reformator in pisatelj Primož TRUBAR. Med prve simpatizerje pa štejemo tudi številne trgovce, vojake, rudarje in še posebej študente, ki so študirali na nemških univerzah, npr. v Leipzigu, Wittenbergu, Tübingenu, v Jeni in drugod. Po vrnitvi v domovino so začeli širiti med ljudstvom novo vero, ki so jo prevzeli in se z njo seznanili v času bivanja v tujini.

Širjenja nove vere ni bilo mogoče zaustaviti. Tako je deželni knez Ferdinand leta 1528 zaradi pritožb cerkvenih dostojanstvenikov izdal vrsto prepovedi. Določil je stroge kazni za širitelje protestantizma, pa tudi za vse, ki zaradi pripadnosti novi veri niso hoteli poravnavati svojih materialnih obveznosti do cerkve. Ukazal je naj, posebne komisije preiščejo vse spodnjeavstrijske dežele in verski položaj v njih. Vizitacija (pregled) je pokazala, da so se nove misli razširile zlasti v nekaterih mestih na Spodnjem Štajerskem. Takšnih krajev z »novo vero« pa je bilo vse več in več. K protestantizmu so se nagibali tudi nekateri plemiči.

ŠIRJENJE PROTESTANTIZMA V SLOVENSKIH KRAJIH

V letih 1530-1540 se je protestantizem v slovenskih krajih med meščanstvom širil naprej. Hkrati je dobival tudi vedno bolj določene poteze. Prisotnost novih verskih naukov je bila v tem desetletju vse bolj opazna tudi v večjih mestih, pri nas še posebej v Ljubljani. Leta 1530 je kranjski deželni glavar Kacijaner zahteval, da je potrebno ostro nastopiti proti takrat delujočemu protestantskemu krožku. Klombnerjev krožek, ki je takrat deloval v Ljubljani, je leta 1530 dobil dragoceno pomoč v osebi nadarjenega in učenega Lenarta Budine, ki se je vrnil s študija v Nemčiji. Skrivaj se je začela širiti tudi protestantska književna dejavnost. Novo gibanje je nazadnje dobilo pristaše tudi med samimi duhovniki.

Okrog leta 1535 je prišel v Ljubljano Primož Trubar, kot slovenski pridigar v cerkvi sv. Nikolaja. Trubar je kmalu postal najvidnejši borec za novo versko miselnost v Ljubljani, saj se je v svojih pridigah in nastopih dotikal tudi vprašanj ženitve duhovnikov in oblik podeljevanja svete večerje, dveh značilnih in pomembnih točk Luthrovega nauka. Iz omenjene cerkve se je moral Trubar kmalu umakniti, toda od mestnega magistrata je dobil mesto pridigarja v drugi cerkvi. Pod Trubarjevim vplivom se je število novih miselnosti naklonjenih duhovnikov še povečalo. Mednje je spadal tudi novi ljubljanski škof Kacijaner (1536-1543). Na drugi strani pa so se proti novim naukom borili predvsem kranjski deželni stanovi. Deželni glavar Nikolaj Jurišič je leta 1540 dosegel celo to, da je Trubar moral zbežati v Trst.

Tudi v drugih pokrajinah se je protestantizem v tem času močno okrepil. V novem gibanju pa je še vedno manjkala dobra organiziranost. V naslednjem desetletju se je tudi to spremenilo. Na čelo protestantskega gibanja se je namreč postavilo plemstvo. Začel se je odkrit boj za svobodo protestantske verske misli. Sredi tega boja je dala reformacija Slovencem tudi prvo slovensko knjigo.

V štiridesetih letih 16. stoletja je protestantizem na Slovenskem napredoval tako po notranji dozorelosti, kakor tudi po razširjenosti. To je pokazala tudi vizitacija v letu 1544 in vedno večje število članov ljubljanskega protestantskega krožka. K protestantizmu se je poleg Bonoma in Kacijanerja nagibal tudi koprski škof Vergerij, ki je zaradi tega moral pobegniti v Nemčijo in je sodeloval s Trubarjem pri širjenju protestantskih knjig. Prostaš nove vere je bil tudi štajerski deželni glavar Ivan Ungnad.

Ko se je Trubar leta 1542 vrnil v Ljubljano kot kanonik, so se začela razširjati nova reformacijska učenja o tem, kako je maša brez vrednosti, pa tudi osebna (ušna) spoved in čaščenje svetnikov, kako Bog odpušča grehe zaradi vere in ne zaradi dobrih del, da je temelj vere in osnova božjih služb evangelij... Leta 1547 so tudi že kranjski deželni stanovi zahtevali podeljevanje svete večerje pod obema podobama.

PRVI UDARCI PROTI REFORMACIJI NA SLOVENSKEM

Na žalost pa se je položaj protestantov v Sloveniji kmalu znatno poslabšal. Leta 1543 je namreč škofa Kacijanerja v Ljubljani zamenjal Urban Textor, oster nasprotnik protestantizma. Leta 1545 se je prvič sestal cerkveni zbor v Tridentu, ki je zavzel do protestantizma ostro odklonilno stališče. Nazadnje se je začela v letu 1546 v Nemčiji še vojna med katoliškimi in protestantskimi knezi, v kateri so zmagali katoliški, na čelu s Habsburžanom Karlom in Ferdinandom. Vse to je leta 1547 povzročilo prvi odkriti udarec protestantizmu v Sloveniji. Škof Textor je dobil ovadbo proti duhovnikom - članom ljubljanskega protestantskega krožka. Vse razen Trubarja, ki je bil takrat v Šentjerneju na Dolenjskem, so prijeli. Trubar se je moral skrivati in marca 1548 je pobegnil v Nemčijo. S tem je pretrgal vse vezi s katoliško cerkvijo. Postal je evangeličanski duhovnik in se poročil. Istega leta se je za reformacijo dokončno odločil tudi koprski škof Vergerij.

Kljub temu, da je moral Trubar pobegniti, ni prenehal misliti na svoje ljudstvo. Tudi v pregnanstvu je delal zanj.

V drugi polovici 16. stoletja so se začeli vplivi protestantizma kazati tudi na podeželju. V veliki meri je zasluge za to moč pripisati slovenski protestantski književnosti in še posebej Trubarju, kajti s slovensko knjigo je ljudstvo dobilo orožje, brez katerega ne bi bilo mogoče dokončati začetega boja za čisto vero.

Protestantizem v Sloveniji se je tako nezadržno širil. Ob tem je potrebno omeniti tudi augsburški verski mir iz leta 1555, ki je priznal protestantizmu dosežene uspehe, čeprav je bil sklenjen v tem smislu, da  verski pripadnosti svojih podložnikov smejo odločati deželni knezi po načelu cuius regio, eius religio (kogar vlada, tega vera). To je pomenilo, da so se lahko protestanti na ozemlju katoliških knezov in katoličani na ozemlju protestantskih knezov, ki se niso hoteli pokoriti ukazom deželnega kneza v verskih vprašanjih, izselili v pokrajine, kjer se je uveljavila njihova vera.

V letu 1551 so bile protestantske knjige ponovno prepovedane. Odlok seveda ni veliko zalegel, kajti ravno takrat so se pojavile luteranske knjige tudi v slovenščini.

Reformacija v Sloveniji je tako doživljala svoje vzpone in tudi padce. Veliko zmago so protestanti slavili takrat, ko je škofa Textorja leta 1558 zamenjal Peter Seebach. Razmere za uveljavljanje protestantizma so takrat namreč ponovno postale ugodnejše. Tako so kranjski deželni stanovi leta 1560 vnovič poklicali domov Trubarja, da bi organiziral slovensko protestantsko cerkev. Kljub večkratni Ferdinandovi prepovedi je Trubar leta 1561 prišel v Ljubljano, ki ga je sprejela z zmagoslavnim sprevodom.

Med Trubarjevim bivanjem v Ljubljani je umrl Ferdinand. Deželni nadvojvoda ni želel privoliti v svobodo protestantske veroizpovedi, za katero se je boril Trubar s svojimi pristaši. Na Kranjskem je leta 1565 znova udaril po protestantih in dosegel, da so Trubarja spet izgnali. Ne glede na to, je protestantizem napredoval. Deželni stanovi so si iz leta v leto prisvajali vse več pravic in utrjevali protestantsko cerkveno organizacijo.

BRUŠKA VERSKA POMIRITEV

Ko je nadvojvoda Karel ( spadal je med Habsburžane, ki so vladali na slovenskem ozemlju in je nasledil vladarja Ferdinanda Ι.), ki je vladal v letih 1564-1590, zahteval od  deželnih stanov nove, izredne davke, so le-ti zahtevali, naj luteranstvo dovoli ne le med plemiči na gradovih, ampak tudi po vseh mestih in na podeželju. To zahtevo je Karel zavrnil. Toda ko je ponovno potreboval denar za obrambo proti Turkom, je moral vendarle kloniti pred zahtevami deželnih stanov. Po mnogih zahtevah o verski svobodi, katere je kar naprej odbijal, je 9. februarja 1578 dal pisno izjavo in zagotovilo, da ne bo ukrepal proti nikomur v notranjeavstrijskih deželah, ki se priznava k protestantizmu. To je bila t.i. bruška verska pomiritev (sklenjena v Brucku na Muri), ki je zagotovila versko svobodo takorekoč vsemu prebivalstvu. Leta po tem pomenijo najvišji, čeprav kratkotrajen vzpon protestantizma na Slovenskem. Tako je bila po ocenah poznejšega ljubljanskega škofa Hrena leta 1597 le ena dvajsetina meščanov katoliška. Skoraj vse plemstvo je bilo na strani nove vere. Zemljiški gospodje so poskušali s številnimi sredstvi razširiti novo versko prepričanje tudi med svojimi podložniki. V ta namen so uporabljali svoje patronske pravice nad cerkvami, ki so jih podeljevali protestantskim pridigarjem. Toda podložniki so se jim zaradi slabega poznavanja reformacijskega nauka v mnogih primerih upirali. Med širokimi kmečkimi množicami se je nova vera ohranila predvsem v Prekmurju vse do danes.

Bruška verska pomiritev je tako omogočila, da se je protestantizem v slovenskih deželah tudi organizacijsko uredil. Že v šestdesetih letih 16. stoletja so nastala po notranjeavstrijskih deželah cerkve, ki so svoje verske obrede opravljale v nemškem jeziku. Leta 1561 se jim je pridružila tudi slovenska cerkev na Kranjskem.

Začetki protestantske Cerkve s slovenskim bogoslužnim jezikom so torej bili na Kranjskem. Na potrebo takšne cerkve je opozarjal predvsem Trubar v svojih knjigah, še posebej v Cerkovni ordningi iz leta 1564. na čelu protestantskih cerkva v posameznih deželah so bili cerkveni sveti v Ljubljani, Gradcu in Celovcu. Vodja le-teh pa je bil »superintendent«. Ta je nadzoroval predikante (duhovnike) in skliceval je njihove seje ter posvetovanja. Med prvimi so na Kranjskem bili superintendenti »slovenske« in »nemške« cerkve Slovenci Primož Trubar, Sebastijan Krelj, Jurij Dalmatin in Felicijan Trubar, istočasno z Dalmatinom pa tudi Nemec Kristof Spindler z Würtemberškega. Cerkveni sveti in deželni stanovi so posvečali posebno skrb predikantom in potujočim pridigarjem, ki so ljudi seznjanjevali z naukom reformacije. Stanovi so celo podeljevali domačim dijakom, bodočim duhovnikom, štipendije, da bi jim omogočili študij na vseučiliščih v Nemčiji.

PROTESTANTSKO ŠOLSTVO

Ob tem je potrebno omeniti tudi domače protestantsko šolstvo. Začetki šolstva segajo že daleč pred prva dovoljenja deželnega kneza iz sedemdesetih let 16. stoletja. Šele v reformaciji pa je bilo postavljeno vprašanje šole ter izobraževanja tudi za kmečko ljudstvo. Slovensko šolo so protestantje napovedali hkrati s prvimi začetki slovenske Cerkve. Po Trubarjevih navodilih naj bi v kmečkih oziroma vaških šolah učitelji učili slovensko pisanje, slovensko branje in slovenski katekizem. Šolarjem po mestih je naročil, naj poleg nemških in latinskih pesmi pojejo tudi slovenske. Enako je veljalo tudi za spoznavanje slovenskega katekizma.

Za širjenje protestantske vere med Slovenci je bila najpomembnejša knjiga. Med prvimi slovenskimi knjigami, ki so jih izdali protestantski pisci, je skoraj dve tretjini pripravil Trubar. Najpomembnejše delo pa je bil vsekakor Dalmatinov prevod celotnega Svetega pisma. To Biblijo so uporabljali tudi katoliški duhovniki, saj drugega slovenskega prevoda še ni bilo. Tako je prav Dalmatinova Biblija posredovala poznejšim rodovom poglavitno protestantsko pridobitev za bodoči slovenski razvoj - enoten slovenski knjižni jezik. Slovenski protestantski pisci so, tako lahko upravičeno trdimo, ustvarili in položili temelje slovenskemu knjižnemu jeziku. Njihovi spisi pričajo o iskreni ljubezni do slovenskega ljudstva. Iz tega se da videti, koliko je reformacija dala Slovencem.

PRIPRAVE NA PROTIREFORMACIJO

V drugi polovici 16. stoletja se je v nekaterih delih Evrope v krogih katoliške cerkve začela pripravljati organizirana protireformacija. Najpomembnejša poteza protireformacije je bilo povečanje cerkvene discipline in papeževe vloge, njen najpomembnejši organ pa je bil novi jezuitski red, ki je bil ustanovljen leta 1534 in ga je leta 1540 potrdil papež. Obnavljanje cerkvene discipline v širšem obsegu se je začelo s cerkveno inkvizacijo (1542), ki je smela uvesti preiskavo glede pravovernosti proti vsakemu verniku. Številni protireformacijski ukrepi so koncem 16. stoletja zrušili protestantsko cerkveno organizacijo, šolstvo in omejili pripadnost protestantski veroizpovedi ponovno le še na plemstvo.

Pripadniki protestantske veroizpovedi so bili kruto preganjani in so le naskrivaj prebirali ohranjene protestantske knjige. Kljub mnogim nevarnostim se je nova vera, izhajajoča iz Luthrove reformacije, vendarle ohranila. Največ protestantov se je ohranilo v Prekmurju, ki je še danes v nekaterih predelih pretežno evangeličansko.