»Naš vsakdanji kruh daj nam danes«

Pridelki zemlje pomenijo, da nismo lačni. Zdrava pitna voda pomeni, da nismo žejni. Za vse to smo mu tudi danes Bogu Stvarniku zelo hvaležni. Hvaležni, da vse to v tem svetu obstaja, da vsega tega smemo biti deležni.

Ob tem pa seveda ne moremo in ne smemo mimo resnice, da ne povsod po svetu ljudje imajo dovolj za vsakdanje življenje. Gotovo nas pretresejo slike z ekranov, ki nam prikazujejo mnoge trpeče, žalostne in izstradane obraze starejših, mlajših, da tudi teh najmlajših, ki umirajo od žeje in lakote in čakajo, marsikdaj zaman, na pomoč, ki bi pomenila nadaljevanje življenja.

To pa  je seveda le en del zgodbe našega vsakdanjika, kajti ljudje širom tega sveta, niso in nismo lačni samo tega zemeljskega vsakdanjega kruha, ki nas nasiti in odžene glad. Poznamo tudi drugačno lakoto in drugačen glad. Moderen svet žeja in hrepeni, in potrebuje tudi duhovno hrano. Kajti že Jezus je rekel, da človek ne živi samo od kruha.

In pri tem Jezusu, bi se želeli tudi danes malce zaustaviti, čeprav so ga mnogi ljudje iz svojega življenja preprosto odpisali. Od njega se namreč vsak resen in zaveden človek in kristjan lahko marsikaj nauči. Njegova pot, njegov nauk, in njegova dela, so namreč bila vedno narejena za človeka. S svojim naukom je odpiral in odpira oči tisočim in milijonom ljudi. Vse skupaj nas kliče, da ob zahvali Bogu za njegov blagoslov, vidimo in nekaj storimo tudi za tiste, ki ne morejo, ali pa nimajo kje zbirati pridelkov zemlje. Da vidimo tiste, ki so jim nesreče, povodnji, potresi, požari……, odnesli vse. Kliče nas da vidimo in nekaj storimo za tiste, ki si ne morejo kot mi v trgovini kupiti vsega kar potrebujejo, in da tistim, ki jim nihče ne nameni več nobene lepe besede, ki so zapuščeni in osamljeni, stojimo ob strani.

Ta svet je namreč kljub napredku znanosti in tehnologije, še vedno tudi svet, ki je poln razno - raznega gorja in trpljenja.

Ob fizični lakoti je namreč vse bolj in bolj navzoča tudi duševna lakota. Lakota po lepi besedi, odpuščanju, spravi. K vsaki pravi setvi in žetvi namreč spada tudi ljubezen, razumevanje, mir. In k vsaki pravi setvi in žetvi, spada tudi »imeti  čas«. Imeti čas za druge, in imeti čas tudi za samega sebe. Toda tega se nam je tako težko naučiti, težko nam je to uresničiti. 

Pa vendar brez tega ne bo šlo. Setev in žetev, fizičnega in duhovnega kruha, namreč tesno spadata skupaj. Tako kot bomo sejali, bomo tudi želi. Toda polne kašče in prazne duše nas ne bodo osrečile. Tako je to razumel, in tako je to delal tudi Jezus iz Nazareta. In brez pretiravanja lahko rečemo, da je njegova setev bila čudovita. On je namreč v človeška srca posejal vero, da je Bog na njihovi strani. On je v srca ljudi posejal prepričanje, da življenje, pa naj se zdi še tako zavoženo, še ni uničeno življenje. In mnogim ljudem tega sveta nam je tako prepričanje in tako vero potrebno tudi danes spet močno zasejati v naša srca.

S to tematiko, in s prošnjo četrte prošnje Očenaša, ki pravi: »naš vsakdanji kruh daj nam danes«, se je ukvarjalo tudi 11. generalno zborovanje Svetove luteranske zveze, ki je letos v mesecu juliju potekalo v Stuttgartu, in katerega sem se kot delegat iz naše Cerkve tudi sam udeležil. Vsakdanji kruh je namreč kruh tisočerih podob. Vsakdanji kruh so lepi medčloveški odnosi, prijateljski stisk roke, tolažba na smrtni postelji, pravica do dela, zaslužka, poštenega plačila, dostopa do zdrave hrane in vode, prijateljstva in vesoljnega bratstva med narodi vseh celin.

V središču krščanskega oznanjevanja torej stoji resnica in prepričanje, da po veri v božjo milost in Kristusovo vstajenje, vsi ljudje imamo pravico deleža novega in pravičnejšega stvarstva. Vendar nespametno izkoriščanje zemeljskih resursov, uničevanje in zastrupljanje narave, iz leta v leto slabše klimatske razmere, in dejstvo, da je prošnja »daj nam danes naš vsakdanji kruh«, za mnoge ljudi vprašanje preživetja, kličejo k resnemu razmisleku in odgovornemu početju v smislu premisleka: ali si res v imenu napredka in »imeti čim več«, lahko privoščimo vse. Ali je res prav in modro, da vemo uresničiti vsako našo željo? Ali pa ima prav modrost, ki pravi, da je človeštvo preživelo vse do sedaj ravno zaradi tega, ker ni vedelo uresničiti vseh svojih želja.

Lomiti in deliti kruh z drugimi je brez dvoma velik izziv za vse nas. Zelo resno se moramo vprašati ali bomo znali, vedeli in hoteli težave in konflikte, ki tarejo ta svet reševati na civilizirani ravni, ki nam ljudem kot kroni stvarstva pritiče.

To vprašanje je globalno vprašanje. Toda to vprašanje je tudi lokalno vprašanje, ki mi tudi mi tu in zdaj moramo nameniti našo pozornost.

Geza Erniša, škof