6 July 2012 

Razmišljanje za mesec JULIJ

Vsakdanji kruh

Četrta prošnja Očenaša: »Daj nam naš vsakdanji kruh« je aktualna tema in prošnja, če že ne največja, kakor jo razume človek v vseh časih. Povezana je sicer v celoti Gospodove molitve, razkriva pa odnos med materialnimi, sociološkimi in duhovnimi potrebami. Ni prva prošnja Gospodove molitve, pa vendar je prošnja po Božjem, da ne bi trpeli pomanjkanja, zato ne pomeni nič drugega kot najesti se kruha do sitega in hkrati imeti še druge osnovne stvari za eksistenco. Bolj človeško tega ne moremo izraziti. Božje stvarstvo od začetkov do danes zajema vso našo eksistenco, zato zemlja rodi sadove, zato sejemo in žanjemo, tako v tem vidimo prisotnost Božjega, duhovnega in telesnega.

Vsakdanji kruh je tudi človekova pravica. Ne pada z neba kot mana v puščavi, temveč si ga moramo preskrbeti, torej poudarja delo in zaslužek. Družba je cenjena po tem, koliko ga je in kako je dostopen najširši množici. Barometer vsake vlade je prav v tem, koliko je v nebo vpijočih, ki so brez njega.

Prošnja za vsakdanji kruh kaže na to, kako je človek odvisen drug od drugega, ustvarjeni smo za skupno družabno življenje, tu pa prihaja do upoštevanja poleg dela in zaslužka tudi do upoštevanja človekovih pravic in svobode. Vsak se osebno odloča o skupnosti in s tem o sebi, tako se to stopnjuje in terja solidarnost, povečuje se medsebojna odgovornost. Kruh mora biti, to je prva misel, toda to še ni vse. Mora, ko pa je, človek spozna, da ne živi samo od njega, torej ne pomeni polno življenje. Tudi glad ima v sebi podobno dinamiko, da ljudje hrepenijo po življenju, po vse večji pravičnosti in ljubezni, po smislu življenja, ki ni le v hrani. Če hočemo duhovno rasti in tako pokazati na smisel in napredovati do končnega, moramo prisluhniti drug drugemu, vživeti se v dušo drugega, ki je brez kruha, ki je več ali manj dninar za preživetje ali pa čaka na borzi za usmiljenje. Jezus govori, da je gospodar ob svojem odhodu izročil oblast služabnikom in vsakemu zaupal lastno opravilo. S tem je zapovedal razvijati svoje sposobnosti in se izkazati pred njim kot zaupni delavec. Vsak ima svoje opravilo, vsi med seboj pa sodelovanje za eksistenco.

Čeprav je tudi resnica, da si določeni ljudje zaradi svoje nesposobnosti ne bodo mogli zagotoviti eksistence, pa je tu naša solidarnost, krščanska ljubezen, da jim pomagamo, da ne bodo lačni in zavrženi ali potlačeni.

Jezus govori o vsakdanjem kruhu v najširšem smislu: od hrane do obleke in potreb, ki jih čutimo, pa jih nimamo dovolj ali sploh nimamo, zaradi česar ne moremo mirno spati. Kruh, ki ga daje v Sveti večerji kot hrano za večnost, kot samega sebe, je darilo za človeka po nebeškem. Vemo, da tega kruha za hrano vsi ne bodo imeli dovolj, vendar nas reševanje tega problema opominja na odgovornost do sočloveka. »Ne živi človek samo od kruha…« zaradi tega je ta prošnja po vsakdanjem kruhu točka, pri kateri se kristjan zaveda svoje odvisnosti od Boga. Tako kot On daje dež in sonce, rast in žetev, tako v tem prepoznavamo njegovo obljubo: »Verujte in zaupajte«, zato vsak, kdor prosi za kruh, je odgovoren za preživetja človeštva. Izpolnitev tega poslanstva kaže sliko našega krščanskega razumevanja Jezusovih besed. Prav kakor v Sveti večerji pomeni kruh hrano za večnost, tako je tu solidarnost s slabšimi blagoslov zanje in za nas.

Evgen Balažic (duhovnik, Puconci)